Vlada je v torek predstavila izhodišča za dve milijardi vreden paket ukrepov za zajezitev posledic koronavirusa za gospodarstvo in prebivalce. Tako imenovani megazakon naj bi bil pripravljen v prihodnjih dneh, nato po nujnem postopku potrjen v Državnem zboru. V razmerah, ko se države po svetu spopadajo s posledicami širjenja koronavirusa, pa je ključno tudi razumevanje, kaj se pravzaprav dogaja. 

Zato smo na Inštitutu za strateške rešitve zbrali najbolj aktualne poglede priznanih svetovnih ekonomistov v zvezi s pandemijo, ki je zajela svet. Vabljeni k branju!  

V primeru vprašanj, povezanih s trenutnim dogajanjem v gospodarstvu in vplivom tega na poslovanje, vabljeni, da nas kontaktirate na: info@isr.si.

Kaj se dogaja z gospodarstvom?

Pandemija koronavirusa pomeni za gospodarstvo trojni šok. Prvi je čisto medicinski – bolni delavci ne morejo delati. Drugi je povezan z ukrepi za zajezitev in omejevanje okužb – zaprte tovarne, omejitve potovanj, karantene itd. Tretji šok »je dobesedno ves v naših glavah« – spremenijo se naša pričakovanja, ki vplivajo na gospodarsko aktivnost.

~Richard Baldwin, Beatrice Weder di Mauro (IHEID Ženeva)~

Kaj je najslabši možni scenarij?

Da bo imel koronavirus podobne posledice kot pandemija španske gripe 1918–1920. Takrat je po svetu umrlo 39 milijonov ljudi (2 % prebivalcev), kar bi danes pomenilo 150 milijonov žrtev. Ko odštejemo učinke prve svetovne vojne, je BDP zaradi pandemije v povprečju padel za 6 %, potrošnja pa za 8 %.

~Robert Barro (Harvard), Jose Ursia (Dodge & Cox), Joanna Weng (EverLife)~

Ko bo pandemije konec, bo vse nazaj po starem?

Ne. Vseh izpadov ponudbe in povpraševanja se ne bo dalo nadoknaditi. »Če narediš en par čevljev na dan, takrat, ko zboliš, ne delaš čevljev. Ko si bolje, lahko spet narediš par na dan, ne pa dveh, da bi nadoknadil izgubljen čas.« Enako velja za povpraševanje; če si pred pandemijo vsak dan popil kavico v kafiču, jih po koncu samoizolacije ne boš deset naenkrat. »Zato si denarja, ki ga potrebujemo v vmesnem času, ne moremo izposoditi z zastavo bodočih prihodkov, tudi če bi ga bile banke pripravljene posoditi.«

~John H. Cochrane (Chicago Booth, Hoover Stanford)~

Česa se moramo najbolj bati?

Da državljanke in državljani izgubijo zaupanje v ukrepe države in da postanejo sumničavi drug do drugega. To se je denimo zgodilo med pandemijo španske gripe, tudi zato, ker je izbruhnila med vojno in je bil dostop do informacij okrnjen. Zaupanje je namreč oblika družbenega kapitala. Če si ljudje zaupajo, lažje in bolj učinkovito sodelujejo, to pa viša gospodarsko rast. Če bo pandemija koronavirusa načela zaupanje, se bo to poznalo zelo dolgo, še leta po koncu izbruha.
~Arnstein Aassve, Guido Alfani, Francesco Gandolfi, Marco Le Moglie (Bocconi, Milano)~

Česa pa se ljudje najbolj bojimo?

Inflacije. Potrošniki razmišljajo o krizah »čez palec«. Pandemija pomeni »slabe čase«, slabi časi pa pomenijo inflacijo. Bolj kot so zaskrbljeni nad koronavirom, višjo inflacijo in večjo brezposelnost pričakujejo. Zato ekonomisti teh inflacijskih pričakovanj ne bi smeli tolmačiti kot znak, da potrošniki pričakujejo povečanje povpraševanja na trgu – pač pa kot znak večjega pesimizma.

~Carola Binder (Haverford)~

Kaj to pomeni za cenovno politiko?

»Visoke cene osnovnih dobrin se bodo državljanom zdele nepoštene, morda celo nesprejemljive. Zgodovina je znova in znova pokazala, da lahko ta kombinacija ustvari politične sile, ki imajo za posledico nadzor cen (za znižanje cen) in nadzor količin (za razdelitev redkega blaga).«

~Richard Baldwin (IHEID Ženeva)~

Kako dolgo naj bodo ljudje v samoizolaciji?

Dokler ne bo hitrih in poceni testov. »Če izolacija temelji na rezultatih testov, je manj ljudi izoliranih. Za kontrolo okužbe je namreč pomembno, koliko okuženih je v izolaciji. Če izoliraš vsepoprek, moraš izolirati veliko več ljudi, da dosežeš isto število okuženih.«

~Paul Romer (NYU, Nobelova nagrada 2018)~

In preden ne testiramo vseh, večkrat?

Ostanemo v samoizolaciji. Deluje, a ni dovolj. Odpoved javnih dogodkov na Japonskem je širjenje koronavirusa zmanjšala za 35 %.

~Yoshiyuki Sugishita, Junko Kurita, Tamie Sugawara, Yasushi Ohkusa~
(National Institute of Infectious Diseases Tokyo)

Odločitev, kdaj naj končamo z ukrepi za zajezitev epidemij, ne more biti prepuščena svobodnemu trgu, ker okuženi ljudje ne nosijo vseh stroškov, ki jih povzročajo drugim. Na primeru ZDA – strožja karantena bo rešila vsaj 0,6 milijona življenj.

~Martin S. Eichenbaum, Sergio Rebelo (Northwestern), Mathias Trabandt~
(Freie Universität Berlin)